VIHAR TEKMOVALNOSTI IN POVEZOVANJA

  Kako in na kakšen način otroci razvijejo razumevanje sveta. Ali je moj otrok tekmovalen ali sodelovalen? Ali šola razvija tekmovalnost? Ali jo celo spodbuja? Kakšen je vpliv pomembnih odraslih? Kako otroci razvijejo odnos in razumevanje do sveta? Kaj je tisto, kar vpliva na otroka, da se vede in obnaša na način, ki nam je všeč in na način, ki nam ni všeč? Ali je sodelovalnost ključna veščina prihodnosti?

  V sodobnem svetu je življenje usmerjeno v to, da posameznik pokaže svoje kvalitete na različne načine. Želja po tem, da pokaže tisto, kar se je naučil, je prisotna od otroštva naprej. Kakšen način bo izbral, je večinoma odvisno od odraslega sveta in izkušenj, ki jih otrok pridobi z nami. Ali prepoznamo kvalitete otrok? (Seveda jih.) Ali zmoremo usmerjati otroka v to, kar verjamemo, oziroma si želimo zanj? (Kot pribito, vemo in znamo.) Ali tekmovalnost vpliva nanj in ostale otroke? (Brez tega ne gre.) Kako to, da tekmovalnost potiska v ospredje vse svoje kvalitete? (Ja, takšna je družba.) Zakaj je opaziti tekmovalnost na vsakem koraku? (Brez tega ne preživiš.)
  Tekmovalnost je v vsakem pogledu tista, ki posameznika usmerja v njegov napredek. To slišimo povsod okoli nas. Opaziti je, da je tekmovalnost toliko bolj razširjena v sodobnem svetu, čeprav bi težko trdili, da ni bila prisotna kdaj koli prej. Evolucijska teorija vidi v tekmovalnosti pomen za preživetje vrst, čeprav antropološka veda govori o tem, da je sodobna družba v bistvu sodelovalna, kjer posamezniki preživijo, če sodelujejo. Prav zaradi sodelovanja se je družba ohranila do današnjih dni. Pravzaprav govorimo o veščinah ali kompetencah, s katerimi učimo sebe in otroke okoli nas, da lažje sobivamo. Kljub temu v praksi opažamo, da sta tekmovalnost in sodelovalnost veščini, katerih se otroci učijo ob pomembnih odraslih in jih vključujejo v življenje poleg odgovornosti, spoštovanja, povezanosti, zaupanja in sočutja.
  Otroci se oblikujejo v interakciji z odraslimi, starši in vrstniki. Bližnji odnosi nas oblikujejo celo življenje. Vzgojno-izobraževalna institucija je tista, ki ima velik vpliv na otroka, saj se tam otrok uči sobivanja. Daniel Sigel govori o tem, da če se naučimo, kako naše osnovne povezave z drugimi bogatijo naše življenje, ker skrbijo za zdravo psiho in spodbujajo integracijo v možganih, nam to pridobljeno znanje pri kateri koli starosti pomaga ustvarjati dobre odnose. Izkušnje, ki jih pridobimo v prvih dvanajstih letih življenja, močno vplivajo na to, kakšni ljudje postanemo.
  Izkušnje v šoli, prijateljstva, odnosi z vrstniki, dejavnosti, ki se jih udejstvujemo, in odnosi z družinskimi člani vplivajo na razvoj možganov. Prav tako tudi izkušnje v otroštvu, ki vplivajo na to, kako se znamo umiriti, kako vidimo in dojemamo sebe ter kako se povezujemo z drugimi in širšim svetom. Torej, naše možgane oblikujejo izkušnje. To pomeni, da se možgani fizično spreminjajo vse življenje, in ne samo v otroštvu, kot smo domnevali prej. Narava je poskrbela, da se možgani dobro razvijajo, če ima otrok zagotovljene osnovne potrebe po spanju, hrani, gibanju in spodbude odraslega sveta. Drugače povedano, na otrokovo »zgradbo« možganov in prirojen temperament lahko starši izrazito vplivajo, da mu zagotovijo izkušnje, ki bodo pomagale razvijati prožne in usklajeno delujoče možgane.
Torej, kaj želimo naučiti otroke? Ne, ne, kaj želimo naučiti sebe?
  Vzgojno-izobraževalna institucija je le podaljšek družine, medtem, ko so starši tisti, ki otroka naučijo s pogovorom o svojih izkušnjah, da lažje dostopa do njih. Starši, ki se z otrokom pogovarjajo o svojih čutenjih in občutjih, pri otroku razvijajo čustveno inteligenco. Starši, ki pokažejo zanimanje za otroka, z mero rahločutnosti in z zanimanjem dolgoročno ustvarjajo kakovostne odnose, kjer otrok zmore razumeti. Ne toliko razumeti, kot to, da otrok začuti, da ga mi razumemo, slišimo in odreagiramo.
  Stik med otrokom in starši je sposobnost soustvarjanja čustvenega in fizičnega ritma, ki je za vsakega otroka in starša drugačen. Že od rojstva otrok živi iz odnosa s starši tako telesno kot čustveno, kakor tudi funkcionalno. Otrok se namreč razvija v vzajemnem odnosu s pomembnim odraslim. Le-ti oblikujejo otrokov razvoj. Pri tem ne smemo pozabiti, da tudi otrok oblikuje in razvija svoje starše.

 

Zapisala: Andreja Ninković, spec.
Posavki obzornik, 6. januar 2021