POVEDALI STE...

Za terapevtski proces sem se odločila, ker sem se znašla na razpotju razumevanja sebe in okolice. Nič mi več ni bilo jasno, težave z nespečnostjo... Proces se mi je zdel varen pristan izraženih misli in čustev. Andreja je vedno postavila tisto vprašanje, zaznala tisto misel, prepoznala tisto čustvo. Uf, spoznala sem - da ni vse moje, da sem v redu, ko sem sončni žarek IN ko sem senca, da sem lahko hvaležna za marsikaj in da se znam pohvaliti za marsikaj, da se lahko naučim mirno komunicirati, tudi ko v meni vre... Vzljubiti sebe ni tečajna zadeva, sploh če nimaš tega vzorca oz. te popotnice. Nisem še na konju, ampak dobro mi gre... in vem, da bom s procesom še nadaljevala, in takrat Andrejo z največjim veseljem spet "poklikam".

Ema

Moja izkušnja s terapijo
Marsikdo je že doživel kakšen dogodek, ko se zazdi, da seje življenje obrnilo na glavo… Ja, tudi meni se je zgodilo točno tako. Po neljubem dogodku sem bila še nekaj tednov v šoku. Za mene se je zgodilo nekaj popolnoma nepojmljivega, nekaj, kar me je pretreslo globoko v dno duše. Porušile so se mi vse dotedanje predstave, vse oprijemljive točke, vsa prihodnost je bila pod vprašajem in še bi lahko naštevala kako se počuti človek ko pade na dno, ne glede na to kaj to dno komu predstavlja … Vedela sem, da življenje za mene nikoli več ne bo enako.
Kaj zdaj? Kako naprej? Kaj storiti? Kako se odločiti … spraševala sem se ali je bilo dotedanje življenje sploh osnovano na pravih temeljih? Kako se je vse to lahko zgodilo? Poskušala sem iskati vzroke pri sebi, pri drugih, a je to zelo težko, saj včasih počnemo stvari za katere smo prepričani da so dobre, na koncu pa se izkaže, da le niso, oziroma nam bolj škodijo kot koristijo … in še bi lahko naštevala …
Po nekaj tednih sem prišla do spoznanja, dasi bom sama težko odgovorila na vsa ta vprašanja, da bom sama težko zgradila sebe na novo. V glavi mi je vse brenčalo… Nisem vedel kje naj začnem … Zmeda … Začutila sem, da potrebujem pomoč, neko osebo kateri lahko zaupam, ki se spozna na take situacije, ki je nevtralna, ki ima tudi
strokovno znanje, ki ji take in podobne situacije niso tuje. Prijatelji so sicer v redu, vendar je njihovo mnenje težko nevtralno, predvsem pa ni strokovno.
Zame je bila vključitev v terapijo bilka upanja, da bom morda s pomočjo terapevta, lahko prebrodila to strašno situacijo.
Prvi vtis srečanja s terapevtko je bil točno tak kot sem ga takrat najbolj potrebovala! Zaznamoval pa je tudi vsa naslednja. Popolnoma tuj človek me je sprejel z velikim nasmehom, ogromno prijaznosti, topline, sočutja, razumevanja,… To je bil balzam za mojo dušo. Vse to je bilo zame takrat neprecenljivo!!! Sama, z raztrgano dušo sem končno lahko spregovorila z nekom, ki me je razumel, ki me je včasih samo poslušal, ki mi je ponudil roko zaupanja, me vodil skozi moje bolečine do skritih kotičkov sebe, kjer sem imela, kot sem skozi terapijo spoznala, ogromno zakopanih žalosti, jeze, strahov , … Lepo je ko si z nekom, ki te ne obsoja, ki je tu sočutno s teboj ko biješ notranje vojne, ki te potolaži in bodri, ti razloži da končno razumeš zakaj, ki ti reče da si v redu, ki ti pomaga, da se imaš malo bolj rad … končno!!!
To so neprecenljive vrline moje terapevtke, za kar sem ji neizmerno hvaležna. Kljub temu, da sva prišli do zelo bolečih točk mojega življenja, sem se vsakič veselila novega srečanja, saj sem vedela, da z vsako terapijo odkrivam delček sebe in sem zaradi tega vsakič bližje odrešitvi.
Ni bilo vedno lahko, saj tega tudi nisem pričakovala, včasih sem rabila cel teden, da sem lahko sprejela kako na novo odkrito ali bolje rečeno odkopano bolečino, pa vendarle sem se zavedala, da sem vedno bližje sebi. Počasi so se bremena začela manjšati, da sem lahko zbrala moč za nove poglede, nova razumevanja, nova upanja …
Včasih si nisem mogla niti zamisliti, da bom lahko na nekatere stvari, kljub teži, pogledala direktno, naravnost v oči, brez da bi pri tem padla … Vendar se izplača! Ja, vsaka ura, ki sem jo prebila na terapiji se je izplačala in obrestovala … Včasih, ko je bilo kaj res boleče sva tudi pustili za kasneje, ko bom že bolj močna … in sem tudi bila!
Terapija je bila zame proces očiščenja, tudi tiste trdovratne umazanije, ki se nam z leti nabere … Ja, če ne bi doživela vsega tega, ne bi verjela kaj vse sem imela zakopano v sebi … Tudi ko sem mislila, da ne bom zmogla, sem v sebi našla kanček korajže in zagrizla v kislo jabolko. Korajža velja pravijo in še res je.

Tudi ko se je začela korona in smo morali preiti na terapije preko skypa, se moč terapije ni zmanjšala, saj vrline ki sem jih opisala ostanejo, včasih je bilo še lažje, da sem bila že doma in ko sva končali sem lahko v miru jokala ali pa še dolgo v noč premišljevala o stvareh, ki sem jih na novo odkrila ali se z njimi soočala. Po navadi sem si tisti dan, ko sem imela terapijo vzela čas samo zase. Nisem hotela, da bi me zunanji dražljaji motili pri mojem procesu očiščenja ali ozaveščanja ali kakorkoli že kdo hoče poimenovati proces , ki se dogaja v nas med terapijo …
Večim prijateljicam sem morala razlagati kam hodim, saj so opazile, da se z menoj nekaj dogaja… na bolje seveda! Počasi sem postajala bolj odprta, sproščena, nasmejana …
Zato vsakomur, ki ga pestijo težave življenja, toplo iz srca priporočam obisk terapije. Vsem, ki sem jim priporočila terapijo in so se je tudi udeležili, so še danes hvaležni, da kaj takega sploh obstaja.
Hvaležna sem, da obstaja možnost, da so ljudje, ki želijo pomagati, kar jim tudi zelo dobro uspeva, da obstaja taka oblika pomoči, ki pomaga človeku ponovno zgraditi sebe, dobiti voljo in moč, da se ponovno poda na pot življenja … da se je pripravljen spoprijeti z izzivi, ki nam jih življenje prinaša … saj življenje je vendarle tisto kar je
najdragocenejše … Vzemimo življenje v svoje roke … Z njeno pomočjo danes lažje stopam po poti življenja, ni vedno lahko, a vem da bom zmogla, vrnila se mi je radost, pogum in ljubezen do življenja samega …
Še enkrat, iskrena hvala moji terapevtki za ves trud!
Suzana

"Proces terapije dojemam kot del vseživljenjskega in nikoli zaključenega procesa osebnostne rasti, iskanje povezanosti s seboj, svojim telesom, poslušanje občutkov, soočanje s samim seboj, česa nas je strah, od kod črpamo moč, odkrivanje lepega, bolj skladnega in harmoničnega življenja, skratka biti v čim večji meri čimbolj prisoten in dejaven, zaživeti bolj polno in celostno, v dobro sebi in drugim, sijati, skratka biti in biti del celote, ki ji rečem Življenje. Psihoterapija pomaga odpreti vrata, zasadi seme, razrahlja zemljo, naredi male premike, ki sčasoma lahko postanejo velike spremembe."

Jože 

"Pred dobrim letom sva se z možem odločila, da vstopiva v partnersko terapijo. Moram povedat, da mi ni bilo lahko, želja pa zelo velika, saj je bila to predvsem moja ideja, prepričat sem morala le še moža. In uspelo mi je. Za ta velik korak sem mu danes nadvse hvaležna in sem ponosna nanj.  MOŽJE, NE BOJTE SE!

Na terapijah sva odkrivala vsak zase in skupno, kaj naju bremeni in kako se ob določenih trenutkih počutiva.

Melita naju je zelo lepo, umirjeno in brez kakršnihkoli obtoževanj spremljala in se poglabljala v najino preteklost. Neverjetno je, kaj vse prineseš s seboj v " kufru" iz preteklosti, slabih družinskih razmer, prepirov staršev, nasilja, alkohola, osamljenosti ,... In vse to prenašaš v svoj zakon in starševstvo.

Na terapijah so se velikokrat prebudila čustva( solze) , ker dogodke iz preteklosti res še enkrat podoživiš in občutiš. Bila pa je zares lepa izkušnja in doživetje, ker sva si po dolgem času vzela čas enkrat na teden drug za drugega. Namreč sva starša štirim sinovom, starim med 3 in 14 let in si časa zase poprej preprosto nisva vzela.

Danes pa je dosti drugače in upam, da tako tudi ostane.

Skratka, terapija nama je res dala zavedanje, da se z močno voljo, vztrajnostjo in pogumom da ogromno narediti tako na sebi, kot v partnerskem in starševskem odnosu.

Iz te izkušnje toplo priporočava vsem, ki imate kakršnekoli podobne težave v zakonu ali partnerstvu, da se obrnete na terapevtske svetovalce.

Meliti pa še enkrat iskrena HVALA in  za ves vložen trud."

Petra in Janez

"Preden sem doživel panični napad je bila beseda psihoterapija za mene kot: »kaj je to, jaz tega ne potrebujem«.

Sedaj lahko rečem, da sem hvaležen za težko preizkušnjo paničnega napada, saj me je pot pripeljala do odkrivanja samega sebe. Brez psihoterapije mi to ne bi uspelo, saj sem se začel spraševati in zavedati svojih občutkov kot so tesnoba, jeza, strah, žalost… Poleg tega sem uvidel, kateri vzorci iz otroštva me spremljajo in dobil usmeritev, kako zgraditi nov odnos do samega sebe in drugih.

Psihoterapija je bila za mene neke vrste čiščenje, kjer sem lahko brez kakršnih koli zadržkov govoril o svojih mislih in občutkih."

Dejan

»Približno eno leto sem hodila na terapijo. Terapija mi je odkrila nov pogled na odnose in situacije, ki se dogajajo v vsakdanjem življenju, nudila mi je osebnostno rast, na področju svojega čustvenega in duševnega zdravja. Pomagala mi je razrešiti težave in vzorce iz preteklosti. Predstavljala mi je izziv, saj sem morala spremeniti vzorce iz preteklosti, ki sem jih s pomočjo terapevtke lažje razrešila, saj mi je nudila ob tem ves čas strokovno pomoč in vzpodbudo. Na voljo mi je bila vedno, ko sem jo potrebovala, tudi v času, ku za terapijo nisva bili dogovorjeni. Nudila mi je strokoven pristop z veliko mero osebnostnega pristopa, s čutom za sočloveka. Ob vsaki nastali situaciji in odnosu, sva se pogovorili in ustvarili nov pogled na to, ki ga sama vedno nisem znala zaznati.

Poleg tega mi je pomagala razrešiti odnos tudi z mojimi družinskimi člani in povabila mojo mati na terapijo. Vse skupaj je potekalo v sproščenem in mirnem okolju, kjer sem lahko svoja čustva odkrito delila, brez da bi se počutila utesnjeno.
To terapijo bi priporočala vsem, ki si želijo razrešiti svoje težave, svoje duševne/čustvene stiske, odnose in tistim, ki želijo osebnostno zrasti in ob tem iščejo strokovno vodenje. Terapija nudi strokoven in človeku prijazen pristop, ki bi ga priporočila vsem, ki se za to odločijo. Sama sem izredno hvaležna za Andrejino pomoč.«
Sara

 

Ana in Boris sta o partnerski terapiji, ki sta jo obiskovala pri Meliti, zapisala vsak svoj vtis: »Terapija nama je pomagala ponovno najti stik, skupno vez, ki se je z leti razrahljala. Na terapijah nama je bilo ponujeno varno okolje, kjer sva lahko povedala vse, in bila pri tem vedno sprejeta in podprta. Tega sama pogosto nisva znala, zato je tudi pravi pogovor med nama z leti zamiral. Po dolgem času pa sem tako dobila občutek, da sem slišana. Da me moj mož sliši in sprejema. Videla sva, da se za določenimi vedenji skrivajo povsem drugačna čustva in ozadja in preko tega sva lahko razvila več sočutja do sebe in do drugega.«

Ana
»Mislil sem, da niti ne potrebujem terapije, šele s časom mi je postajalo jasno, da jo verjetno potrebuje vsak po nekaj letih zakona, po 1., 2. .. otroku...
Zakaj? Da se naučiš ponovno slišati, da poveš kaj te teži, na drug bolj razumljiv način. Da slišiš, da poskušaš razumeti in s pomočjo terapevtke tudi razumeš, kar prej nikakor nisi mogel razumeti. Največji korak pa je bil zame, da sem razumel, da vsa vedenja od nekod izhajajo, da se ob poglabljanju celo zaveš stvari, preteklosti, za katere sem mislil, da mi ne povzroča težav, sem razčistil z njimi. V bistvu pa je tam veliko potlačenih čustev in iz tebe bruhajo vsak dan, ne da bi se zavedel zakaj.«

Boris