VPRAŠALI STE

»Zanima me, če izvajate terapije z mladostniki, ki imajo motnje hranjenja? Moja hči je stara 16 let in so ji diagnosticirali anoreksijo.«
Verjameva, da vam je hudo kot mami, ko gledate, kako trpi in ne veste kako pomagati, priti blizu. Imava izkušnje s tovrstnimi težavami. Terapija, ki jo izvajava, je predvsem družinska. Težava, ki se pojavi pri otroku, je stvar cele družine, predvsem pa staršev, ki so glavna podpora otroku in zato sami potrebujejo  podporo strokovnjaka.
Ravno starša se namreč s to mladostnico srečujeta ob vsakem obroku, zavračanju hrane, stiskah, ki se ob tem pojavljajo. Sprašujeta se, kako odreagirati, kaj bo v največjo pomoč otroku. Kje je meja med zahtevo in razumevanjem. Pri čem vztrajati in kdaj je morda zahteva neprimerna.
Družinska terapija torej obvezno vključuje starša in občasno otroka, kdaj morda tudi otroka samega. Naša terapija ne nadomesti zdravniške podpore, ki je pri motnjah hranjenja nujna in vključuje obravnavo pri pedopsihiatru in kliničnem psihologu.
Vse to pa so zgolj splošni opisi, vsak primer je primer zase in bi se morali o tem natančneje pogovoriti.